Praznična sreda 30. oktobra je sprva delovala kot povprečen dan, a se je kmalu izkazalo, da temu ni tako. Med sprehodom po Dolgih Njivah sem v travi zagledala dve človeški ribici.

Najprej sem preverila, če sta ribici živi in ugotovila, da se ena odziva, druga pa ne. Zatem sem na internetu poiskala številko in poklicala Društvo za jamsko biologijo oziroma bolj natančno gospoda Gregorja Aljančiča, ki je tudi dežurni reševalec človeških ribic. Po navodilih sem dala ribico v posodo z deževnico in jo postavila v temo, drugo pa prav tako shranila, saj jo bodo znanstveno preučevali.

V dobri uri sta se pri meni doma zglasila gospod Gregor Aljančič  in gospa Magdalena Naparus-Aljančič, ki sta najprej dobro pogledala v kakšnem stanju sta ribici, ju izmerila, vzela DNK, da ju bosta lahko razvrstila v pravo vrsto ter ribici skrbno preložila v temno hladilno torbo. Ves čas sta mi razlagala o postopkih in me poučevala o sami človeški ribici. Najpomembneje se mi je zdelo, da sta izpostavila dejstvo, da je takih primerov kar nekaj in da smo domačini tisti, ki imamo vpliv in lahko takšne ribice rešimo. Zato je pomembno, da smo poučeni o ključnih ukrepih reševanja in o mestih, kjer po deževju voda zaradi kraškega terena izbruha na površje tudi morebitne človeške ribice.

Za več informacij o Jamskem laboratoriju Tular obiščite spletno stran www.tular.si ali pa si oglejte prispevke na njihovi FB strani Tular Cave Laboratory.

Marina Bilić

 

(Skupno 51 obiskov, današnjih obiskov 1)
Zapri nastavitve dostopnosti