Ekološko usmerjena šola

Počasi, čisto počasi, dan za dnem, teden za tednom, z vsako novo reko, v katero spustimo škodljive nesnage, z vsakim gozdom, ki ga posekamo ter čezenj zgradimo avtocesto, z vsakim odpadkom posebej, ki ga odvržemo na zelenico, z vsakim plinom, ki ga spustimo v zrak, trenutek za trenutkom ubijamo našo mater Naravo. Naravo, ki nas je ustvarila in brez katere človeštvo skozi stoletja ne bi preživelo. Zastrupljamo planet, ki nam se znova in znova pokaže v vsej svoji lepoti. Še posebej tisti, ki smo dovolj srečni, tisti, ki smo včasih še deležni kančka naravine neopisljive lepote ne znamo tega ceniti in le to jemljemo za samoumevno. Pa vendar, si predstavljaš življenje brez slehernega drevesa, brez travniških cvetlic, brez zelenja in grmičevja? Seveda ne. In ravno zato moramo nekaj ukreniti, nekaj se mora spremeniti, saj bomo drugače v naslednjih tridesetih letih naravne vire popolnoma izčrpali, podnebje se bo korenito spremenilo in nastopil bo začetek konca življenja na našem planetu, Zemlji.

Okoljevarstvene dejavnosti, ki se že leta odvijajo na naši šoli, osnovni šoli Ivana Cankarja na Vrhniki, so morda le vedro vode v morje, a na tak način lahko tudi mladi nekaj prispevamo k ohranitvi narave ter njenih lepot.

    • Že več kot 30 let pri nas potekajo zbiralne akcije starega papirja. Vsako leto zberemo okoli 100 ton papirja in na tak način prihranimo življenje kar 1700 mladih oz. 200 velikih dreves!
    • V šolski kuhinji prijazni in vedno nasmejani kuharji in kuharice skrbijo za zdravo in uravnoteženo prehrano učenk in učencev.
    • V letu 1998/1999 je naša šola prejela naziv EKO ŠOLA in tako smo se obvezali, da bomo za okolje in za naravo skrbeli še naprej.
    • Ob sprehodu skozi učilnice in hodnike naše šole, smo našteli kar 492 rož.
    • Šolski časopis, Enajsta šola, se vsako leto tiska na posebnem, recikliranem papirju.

”Žalostno je pomisliti, da narava govori in da človeški rod ne posluša,” je v eni izmed njegovih knjig zapisal Victor Hugo. Na naši šoli smo prisluhnili in tako poskušamo rešiti in ohraniti naše malo mesto, Vrhniko, tako, kot jo je nekoč občudoval in opisoval Cankar:

”Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl z bdečimi očmi, kdo te je poznal?Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi.”

”Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem sedi jata golobov. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, od tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti. Bela kakor nevesta se na holmu sveti sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima …”