Brace yourselves, tale bo dolga.

Ostali smo pri bunkeljnih. Maja, Inja, Karolina in jaz smo šle na ogled studia, kjer so snemali filme o čarobnem svetu Harryja Potterja, preostali člani pa so se odločili, da bodo raje ostali v Lancingu in preizkušali, koliko lahko plešejo, ko mačke ni doma. Hec, imeli so športno popoldne.

SREDA

Do obiska studia nisem preveč razmišljala o svojih letih, potem pa sem se zalotila, kako dekletom razlagam: “Ja, za vas je drugače, ker ste gledale samo filme. Mi smo še knjige brali in čakali v vrstah pred knjigarno, da lahko kupimo sveže natisnjen prevod!” A se spomnite teh časov? 😅 Studio je bil res fantastičen. Najprej te odpeljejo v kinodvorano, ti osvežijo spomin z izseki iz vseh filmov, potem pa abrakadabra, platno se dvigne in odkrije prave zaklade. Hodiš z odprtimi ustmi, ki jih zapreš le zato, da se lahko opravičiš, ko se v koga zaletiš in kar ne moreš verjeti svojim očem: Nimbus 2000, časotresk, Dumbledorjeva pisarna, klobuk Izbiruh, tlakovana Prečna ulica, oljne slike, ročno izdelani kostumi … Zapisi, ki pričajo o tem, koliko ljudi z najrazličnejšimi talenti je sodelovalo pri filmih: kostumografi, zidarji, umetniki ličenja, pleskarji, kiparji, slikarji, arhitekti, glasbeniki, kaligrafi, šivilje, mizarji … Ko že misliš, da ne more biti boljše, ti skoraj pred koncem ponudijo maslenušek in spet verjameš, da bo tudi tebi sova dostavila tisto dolgo pričakovano pismo z Bradavičarke.

Iz sanjarjenja so me prebudili zvoki Whatsappa, kamor so mi uradne fotografinje naše skupine poslale 85 (!) fotografij s teka barv. Ko sem jih vprašala, kako to, da je nastalo toliko slik v enem popoldnevu, so me samo pogledale in rekle, da sem lahko hvaležna, da je bil vmes tek. 😀Nastali so lepi portreti, kazali so se nasmejani obrazi in iskrice v očeh. Lepo si je bilo odpočiti glave. Tekmovanja so namreč zahtevna in dolga, zato je bilo športno popoldne točno tisto, kar so otroci potrebovali, da si napolnijo baterije za tisto, kar jih je še čakalo.

ČETRTEK

Včasih pride do kakšnih napetosti, kar je normalno, saj skupaj preživimo veliko časa, zato smo se dogovorili, da to napetost zmanjšamo s humornim vložkom; takoj, ko začutimo, da bi lahko prišlo do trenja, mora nekdo z glasom LPP gospe na avtobusu reči: bližamo se postajališču – Drama. Takoj je lažje.

Četrtek je bil naporen dan. Sicer sončen, ampak vedno v spremljavi nadležnega vetra, ki ni pihal tako kot slovenski – v sunkih, z namenom, da ti spravi lase v oči in usta, ampak na nek prefinjen način – slišiš me ne, zebe pa skoz! Zjutraj smo šli najprej v Muzej znanosti, ki je res bogat in zanimiv, za vse Gorenjce pa povem še, da je zastonj. Potem smo se sprehodili do Hyde parka, pomalicali na stopnicah nasproti dvorane Royal Albert Hall, odšli do nakupovalne ulice Oxford in zdaj že vidno utrujeni (prehodili smo 14 km) zbrali še zadnje atome moči za mjuzikal Wicked. Predstava je bila posebna, igralci/pevci so nas navdušili, a moramo priznati, da smo imeli na koncu že vsega dovolj. Sploh zato, ker nas je po ogledu šova čakala še dveurna vožnja do Lancinga, naslednji dan pa dve tekmovanji. Oh, well.

PETEK

Se mi je zdelo, da nam gre že preveč po maslu. Zjutraj nam je zbolel Lan, ki je isti dan moral še tekmovati, potem smo imeli tehnične težave s predstavitvijo. Učenke so nič hudega sluteč sedele v vrsti in vadile svoje besedilo, jaz pa sem se s svojim omejenim darom orientacije premikala po kampusu in skušala rešiti, kar se je dalo. A nekako nam vedno uspe. Predstavitev smo uspešno naložili, Višnja, Maja, Ana in Karolina pa so nato samozavestno predstavile Brazilijo. Po intervenciji dr. Marca, se je popoldne Manci in Maji pridružil tudi Lan in vsi trije so svojo nalogo opravili brezhibno. Kot bi rekel Shakespeare: all’s well that ends well.
Zvečer pa vsak po svoje: nekateri s paracetamolom, drugi pa na disko večeru. #howdotheydoit

To be continued.

 

(Skupno 500 obiskov, današnjih obiskov 1)