V soboto, 30. 5. 2015, smo se spremljevalni učitelji in učenci, ki obiskujejo izbirne predmete italijanščina I, II, III, učenci, ki so obiskovali interesno dejavnost Evropejčki, ter učenci, ki so želeli spoznati ta del Italije, odpravili na izlet. Ura odhoda je bila precej zgodna, kljub temu pa ni manjkalo dobre volje in vznemirljivega pričakovanja.
Pot nas je vodila skozi Furlanijo-Julijsko krajino ter nato v deželo Veneto, mimo Benetk do Verone. Naš prvi cilj je bil ogled safari parka Natura viva v neposredni bližini Verone. Park je sestavljen iz dveh delov in je eden izmed večjih evropskih safari parkov. Tu smo se z avtobusom popeljali kar med afriškimi živalmi, ki so se prosto sprehajale mimo nas. Žirafe so radovedne pogledovale v avtobus, zebre, antilope in gnuji so mirno jedli in se pustili fotografirati, opice, hijene, levi in gepardi pa so se nagajivo skrivali. Po drugem delu parka, ki je urejen kot živalski vrt, smo se sprehodili in občudovali živali iz različnih kontinentov. Tako smo lahko videli bizone, kamele, mačje panda, papagaje, želve, nosoroge, lemurje, opice različnih vrst in še veliko drugih živali. Sprehodili smo se tudi skozi poseben del živalskega vrsta, ker so predstavljeni dinozavri v njihovi naravni velikosti.
Naš izlet se je nato v čudovitem, sončnem in toplem vremenu nadaljeval z ogledom mesta Verona. Mesto zaljubljencev, kot ga nekateri imenujejo, je uvrščeno na UNESCO-v seznam zaščite svetovne dediščine. Našo pozornost je najprej pritegnil mogočen rimski amfiteater na glavnem mestnem trgu. Arena je tretja največja v Italiji in priča o pomembnosti mesta že v času Rimljanov. Mesto je polno življenja, v njem mrgoli trgovin, stojnic in predvsem turistov, ki si želijo ogledati domovanja Romea in Julije. Tudi mi smo se sprehodili do Julijine hiše, si ogledali njen balkon in njen kip, ki stoji pred hišo. Nato smo se sprehodili še do Zeliščnega trga, grobnice Scaligerijev in Gosposkega trga. Ker leži Verona ob reki Adiži, smo si seveda ogledali tudi znameniti kamniti rimski most, ki je ostal odlično ohranjen do danes in po katerem še vedno poteka promet. Po nakupu še nekaterih spominkov smo si privoščili še pravi italijanski sladoled, nato pa smo se posedli v avtobus in se odpeljali prosti domu. Med pripovedovanjem dogodivščin in opazovanjem okolice je vožnja hitro minila in v večernih urah smo bili že na Vrhniki, polni novih vtisov in z nasmehom na obrazu.
