S tem javnim pismom želimo razširiti zavest o posledicah ukrepov, ki jih oblast izvaja nad šolstvom. Posledice nosimo vsi, otroci, starši in zaposleni. Zadnji v javnosti znan ukrep, kot tudi ostali pretekli ukrepi, so na škodo učencev, staršev in zaposlenih. Ne strinjamo se z nestrokovnim zmanjševanjem že doseženih pravic najranljivejše populacije naših otrok in ne strinjamo se, da kdorkoli dela brezplačno. Vabimo vas, da preberete naše sporočilo in nas podprete tudi s podpisom peticije za ohranitev kakovostnega javnega izobraževanja, ki jo je pripravil SVIZ. Podpisni listi bodo v času popoldanskih govorilnih ur izobešeni pred razredi na šolskih hodnikih, na voljo pa bodo tudi v tajništvu od 2. 2. do 4. 2. 2015.

Učitelji naše šole želimo izraziti svoje stališče do aktualnega dogajanja v šolstvu, predvsem pa do odnosa, ki ga ima politika do zaposlenih v šolstvu.   Nasprotujemo poskusom vnašanja razdora med učitelje po principu »deli in vladaj«, pritiskom s trkanjem na našo pedagoško zavest in spreminjanju temeljev javnega osnovnega šolstva brez strokovne in javne razprave. Izjava, ki jo berete je namenjena razširjanju zavesti o posledicah ukrepov, ki jih oblast izvaja nad nami, pri čemer pa se očitno ne zaveda, da so posledično najbolj prizadeti naši otroci. Torej je zadnji v javnosti znan ukrep o tem, da za ure dodatne strokovne pomoči, ki jih izvajajo učitelji, odslej ne bo plačila s strani Ministrstva, le vrh ledene gore in je odprl Pandorino skrinjico že dlje časa tlečega nezadovoljstva in jeze učiteljev. Ne strinjamo se, da kdorkoli dela brezplačno, tudi učitelji ne. Zavoljo reševanja krize, ki je nismo povzročili (to se nam zdi še posebej pomembno poudariti, saj smo šole že v času gospodarske konjunkture z javnimi sredstvi ravnale preudarno), smo pristali že na vrsto ukrepov, s katerimi se je varčevalo na področju šolstva in so nas prizadele osebno, kot so zamrznitev napredovanj, ukinitev delovne uspešnosti, (nezakonito) ukinitev ali zmanjšanje regresa, dvakratno znižanje plač, neplačano vrednotenje nacionalnih preizkusov znanja, neplačana nadomeščanja in popolno razvrednotenje dela razrednika. Tudi zaradi vseh teh ukrepov naš poklic postaja do skrajnosti degradiran. Namesto, da bi več časa namenili kakovostnim in zanimivim učnim uram moramo nenehno dokazovati svoje delo in 40-urni delovnik ter da smo vredni zaupanja, pri čemer sta primarni izobraževalni in vzgojni vidik le senca birokratskih postopkov, ki se nam nalagajo in jih je iz leta v leto več. Ure, ki nam manjkajo do 40-urnega delovnika ter ure, ko so učenci na počitnicah, moramo doprinesti z drugimi dejavnostmi, ki jih vsaka šola definira po svoje, ker ministrstvo že leta na tem področju molči in ribari v kalnem. Namesto, da bi javna razprava o šolstvu odpirala strokovne dileme in probleme, kar bi pripeljalo vsaj do poskusa njihovega reševanja, se vrtimo v začaranem krogu populizmov in nizkih udarcev, zaradi katerih trpi javna šola, ki pa naj bi bila naša skupna vrednota. Sprašujemo se, ali tolikokrat omenjena avtonomija ravnateljev in učiteljev, ni le dimna zavesa, za katero se skriva namensko prenašanje nalog in odgovornosti države na nas učitelje,  z namenom vnašanja razdora in ustvarjanja neenotnosti, ki temeljijo na razlikah med nami. In teh razlik od šole do šole (da ne omenjamo med različnimi segmenti šolstva) je res veliko – od obsega in narave dela, prisotnosti na delovnem mestu, pa do plač.  Razlika med učiteljskimi plačami, ki je posledica večletne zamrznitve napredovanj, je sramotna. Razlike vodijo v nerazumevanje in v teh hudih časih tudi v razdor, od katerega mi, sleherniki, zagotovo ne žanjemo dobička. Želimo poudariti, da ne nasprotujemo spremembam na področju dodatne strokovne pomoči, nacionalnega preverjanja znanja, pouka izbirnih predmetov, na področju mreže šol, če so le-te strokovne in smiselne. Predlagamo učinkovit sistem nagrajevanja, ki bo učitelje motiviral, saj edino to vodi v dvig kakovosti  izobraževanja. Degradiran in poniževan učitelj zagotovo ne. Prav tako spodbujamo vse, kar bi dvignilo kakovost šolstva, in nam (staršem, učencem, učiteljem) olajšalo spopadanjem z izzivi sodobnega časa, s katerimi se srečujemo in jih vsaka šola, vsak učitelj, rešuje po svoje. Nasprotujemo pa spremembam brez racionalnih pojasnil, še posebej sredi šolskega leta in zavračamo percepcijo, ki se je zadnja leta spodbujala v javnosti, da smo izključno porabniki javnih sredstev, ne pa tudi (so)ustvarjalci družbe znanja.

delavci OŠ Ivana Cankarja Vrhnika

Več o problematiki si lahko preberete na SVIZ-ovih spletnih straneh.          

(Skupno 39 obiskov, današnjih obiskov 1)
Zapri nastavitve dostopnosti