V petek, 7. februarja 2025, smo v Cankarjevem domu na Vrhniki obeležili slovenski kulturni praznik v spomin na velikega pesnika Franceta Prešerna. Dogodek je bil priložnost za razmislek o pomenu kulture, ki nas povezuje, navdihuje in bogati našo skupnost.

V okviru EKO ŠOLE so v torek, 4. 2. 2025, učenci, ki obiskujejo interesno dejavnost prostovoljstvo obiskali DEPO na Vrhniki. Gospa Breda jim je predstavila veliko izdelkov, ki jih izdelajo iz odpadnih materialov. Žensko torbico in puščico so izdelali iz starih avtomobilskih varnostnih pasov, hladilno torbo iz embalaže za kavo, nepremočljivo torbo za na kolo iz zračne blazine, denarnico iz zračnice za kolo… Predstavila jim je tudi trgovino DEPO v kateri lahko kupimo že uporabljene predmete, ki jih prinesejo ljudje, ker jih ne potrebujejo več. Spoznali so veliko novega in bili presenečeni nad preoblikovanimi izdelki.

ČETRTEK, 6. 2. 2025

Utrujeni, ampak polni novih pričakovanj smo vstopili v nov dan. Ponosno in z nasmehom na obrazu sem danes opazovala otroke, kako prav vsak od njih uživa v smučanju po zasneženem in sončnem smučišču. Neverjetno hitro so napredovali! Teden smo resnično dobro izkoristili in lahko se zahvalimo prav vsakemu, ki je prispeval, da je tako. Tudi mesto nam je danes razkrilo svoje skrite kotičke in zgodbe, katerih do danes še nismo poznali. Dan pa se je končal s plesom in pesmijo o prijateljstvih, ki so jih naši učenci spletli v teh dneh.

»Zgodba o prijateljstvu je taka, grenko sladka kot življenje je.
Lepih je trenutkov polna vsaka, le lepi naj se vtisnejo v srce.

V zraku je svoboda, v zraku dan sijoč.
Kaj pri tem nas žene, kaj pri tem nam daje moč?

Da iz varnega zavetja odletimo proč, kakor ptič iz gnezda,
le vezi nevidne nas vezale bodo skupaj kot nekoč.

Slej ko prej se vsaka zgodba neha, slej ko prej se svet do tal podre.
Ko ni nam več do solz in ne do smeha, zgodba nova zopet se začne.

Vsaka stvar je pač za nekaj dobra, vsaka zgodba nekaj nam pove.
Vsaka pesem nima take sreče, tale za spomin bo in srce.

Nikdar več ne bo tako kot včeraj, tujci nam prekrižajo poti.
A p’rjatli v srcu so za zmeraj, nikdar ne zabrišemo sledi.«

(Čuki – Zgodba o prijateljstvu)

Zapisano po pripovedovanju učiteljice

Sreda, 5. 2. 2025

Zbudim se zgodaj, 5.05 … običajna sreda. Ob pogledu skozi okno v prebujajoče se jutro, nedaleč stran opazim pritajeno svetlobo, slišim brnenje in šumenje … zasnežujejo.
Nemudoma se oblečem in stečem skozi svež zrak do smučišča, nekaj novega je uspelo “napuhati”… tukajšnji fantje se zelo trudijo. Vrnem se z mislijo … pred nami je prekrasen dan z novimi doživetji in dogodivščinami … učenci bodo na polno uživali.
Smučarsko dopoldne je bilo idealno, dobra snežna podlaga, primerne temperature in bleščeče sonce na modrem nebu. A to je bil le kozmetični dodatek, bistvo se je dogajalo na terenu, kjer je bilo opaziti kvalitetne smučarske vožnje z izboljšano tehniko, predvsem pa napredek tistih učencev, kateri so bili v ponedeljek še popolni začetniki … v jaslih ni nikogar več.
V času kosila sem učence nahecal, da se je na bazenu pokvarila črpalka in če je Janez pravočasno ne popravi, ne gremo na plavanje, ampak spet na pohod … malo daljši.
Ni potrebno opisati odziva … da žalost ne bi trajala predolgo, je mojstrom črpalko hitro uspelo “popraviti”. 😁 😂

Predno smo čofnili v bazen, smo se v dvorani učili še plesno koreografijo, katero se bodo sčasoma naučili vsi učenci, upamo, da bo postala hit pomladi.
Igre v bazenu so hitro minile, vsak je našel svojo zabavo, voda je sproščujoče in regeneracijsko delovala na utrujene in razbolele mišice.
Večer smo zaključili s slovensko otroško klasiko … Srečo na vrvici.
Tudi mi smo srečni, na Ravnah, trudili se bomo, da tako ostane do petka.

Zapisano po pripovedovanju učitelja