Izin citat, ki opisuje MEPI odpravo:
»Jst tko ful nism zihr, da smo mi na pravi poti« (ko nismo točno vedeli ali smo na pravi poti)
»Kako se nam rata zgubit 100m pred ciljem?«
V petek, 3.6.2022, smo se ob 8.30 z avtobusom podali na začetek naše MEPI dogodivščine.
Prva skupina ki se je podala na pot, so bili Hribovski polhi (Tit Marolt, Lovro Pavlin, David Božnar, Selena Klemen, Iza Zrnec). Pot se je začela s strmim vzponom na Sv. Lovrenc. Naša skupina se je takoj zagnala v klanec, zato smo bili že na začetku zadihani. Nismo verjeli, da bomo lahko dva dni zdržali s takimi nahrbtniki na ramenih. Takoj ko smo osvojili vrh, se nam je odprl razgled nad ostalim delom poti, ki jo bomo še opravili. Pojedli smo malico in se začeli ukvarjati tudi s svojim namenom odprave. Ta je bil raziskovanje rož v naravnem okolju in arhitekturi. Nadaljevali smo pot in prišli mimo prve kontrolne točke, od tam pa okrog Praproškega griča. Na poti smo nabirali bezeg, smrekove vršičke, jagode in ostale rastline, da bi kasneje iz njih skuhali čaj. Pot je hitro minila ob pogovoru in smehu.
Pri kosilu smo šli stavit, da če midve (Selena in Iza) poskusiva posušeno govedino, bo Lovro pojedel mravljo. Na koncu je zmanjkalo govedine preden sva jo poskusile, a Lovro je vseeno pojedel mravljo. Potem je prepričal še ostale, da smo storili isto. Med hojo smo naleteli na lužo, v kateri so bile žabe in Lovro je eno ujel v roko ter jo nato spustil nazaj v vodo. Z zemljevidom in orientacijo nismo imeli težav, dokler se nismo približali cilju. Tam smo se zmedli čisto malo pred ciljem, saj nismo bili prepričani po kateri poti naj gremo. Mahali smo si z učitelji ampak nam ti niso želeli povedati kam. Nato smo vseeno izbrali pravo pot in prišli do cilja. Postavili smo šotore in počakali, da na cilj prispe še druga skupina. Morali smo si skuhati topel obrok, zato smo začeli pripravljati makarone. Uspeli so nam bolje kot smo pričakovali, a jih je bilo veliko preveč. Iz rastlin, ki smo jih nabrali po poti, smo skuhali čaj in ga tudi ponudili učiteljem. Nato nas je ujel dež, ki ni trajal dlje kot eno uro, a je vseeno zmočil tabor. Kljub temu ni uničil vzdušja in takoj ko je prenehal, smo se šli igrat z žogo. Učitelji so bili presenečeni od kje nam energija za igro, po celodnevni hoji. Kasneje smo skupaj zakurili ogenj, na katerem smo pekli penice. Ko je ogenj ugasnil smo pogasili žerjavico in se odpravili spat. Nekaj časa smo se še pogovarjali v šotorih, a kaj kmalu nas je premagala utrujenost. Ker smo namesto pravih vzglavnikov uporabili puloverje, spanec ni bil najbolj udoben.
Zbudili smo se že ob 5.00 in začeli nov dan. Pripravili smo si zajtrk in začeli pospravljati šotore. Ko je v dolino posijalo sonce, smo vedeli, da nas čaka vroč dan. Nekaj pred 9.00 smo začeli s potjo. Najprej smo se povzpeli do cerkve Sv. Martina, kjer smo bili že prvi dan. Nato smo se spustili nazaj v dolino do ceste. Ta del poti ni bil najlepši, saj smo morali iskati pravo pot med praprotjo in koprivami. Vseeno nam je uspelo priti do ceste in prečkati potok. Nato smo se nekaj časa zadržali na točki, kjer smo mislili, da bi morala biti kontrola, a je ni bilo. Ugotovili smo, da je kontrolna točka za naslednjim ovinkom, kjer se začne pot na Koreno. Serpentine, ki so se vile do vrha so nam načele živce, a šele, ko smo prišli iz gozda, se je začel težji del poti. Hodili smo v strm klanec po vročem soncu in komaj čakali, da zagledamo cerkev. Malo pred cerkvijo smo srečali živali, z zabavnimi frizurami, ki pa niso bile ravno navdušene nad nami, zato smo po hitrem postopku odšli stran. Na vrhu nas je čakal odmor za toplo kosilo. Voda za juho dolgo ni hotela zavreti, a vseeno nam je na koncu uspelo pripraviti dober obrok. Pot, ki je sledila je bila zelo zmedena. Zaradi nenatančnega zemljevida in popuščanja naše zbranosti, smo enkrat zašli, a smo se vrnili in nadaljevali po pravi poti. Celotno pot po grebenu smo bili v dvomih, če hodimo v pravo smer, zato smo nestrpno oprezali za kontrolnimi točkami. Vsakič, ko smo prišli do kontrole, smo si močno oddahnili. Na poti smo se srečali z 1,5 m dolgim gožem, ki nas je presenetil sredi steze. Zraven njega je lezla še mala belouška, ki je pobegnila. Kmalu za tem smo prišli do končne ravnine pred ciljem, kjer smo spet pospešili in pot zaključili z novim navalom energije. Na cilj smo prispeli veseli, ponosni, a tudi malce utrujeni. Odpravo smo zaključili z vprašalnikom o počutju in ob veliko smeha.
Odprava je bila vsem zelo všeč in bi jo z veseljem ponovili. Bilo je super doživetje in pridobili smo veliko izkušenj. Zdi se nama, da smo kot skupina delovali odlično, saj s med potjo nismo nehali smejati.
PA ŠE NEKAJ CITATOV Z ODPRAVE:
David:
- (ko je dal bezeg v čaj) »Sam upam, da se ne bomo zastrupil« (potem si nihče ni upal prvi poskusit čaja)
- (ko je v največji vročini imel oblečene dolge hlače in majico z dolgimi rokavi) »Noben ne razume, da men ni vroče.«
Lovro:
- »O, tle so od srne stopinje«
- »Ej počakite, povohajte to rastlino«
- »Lej ga zajc«
- »Našel sem borovnice!«
Tit:
- (ko smo se na vsake par metrov ustavljal, da bi jedli jagode in borovnice) »Jst bom šou naprej, resno mislm«
- (ko smo se vedno avtomatsko ustavil, takoj ko je nekdo hotel neki rečt) »Pa mi se mormo nehat ustavlat!«
Selena:
- (ko, ni noben hotel nosit zemljevida) »Okej no, sej lahko jst nosm zemljevid«
- (ko voda za juho ni hotela zavret) »Pa sam vrž že notr!«
- »Ne moreš it kr mim jagod!?«
Nekdo:
- (Ko ni nihče hotel nesti smeti ali hrane, ki je ostala) »Kdo bo nosu juho?«
- Vsi: »Jst ne!« (kdor je zadnji rekel -jst ne- je moral nosit)
Vsi:
- ko je Tit, ki je moral slikat s telefonom, šel naprej, in smo našli rožo »Tit! Prit nazaj! Roža je!«
- »Kje mislte da je zdej druga skupina?«
- »Ej, kdo gre delat srebrno stopno?«
