Pa nam je uspelo!
November, december, januar, februar, marec, april. Toliko časa smo se skupaj pripravljali na 5. april, ko smo končno odleteli proti Lancingu na mednarodno angleško olimpijado, na največji dogodek te vrste. Dobili smo se na Brniku in poleteli proti Londonu. Nekateri so leteli čisto prvič, a je njihov “poker face” dal vedeti, da je vse pod nadzorom.
Po mehkem pristanku smo stiskali pesti, da nas na tekočem traku počaka vseh naših 14 kovčkov. In res – vsak s svojo prtljago smo se odpravili proti izhodu, kjer nas je po pol ure prišla iskat Heather. Zdaj že malo lačni, a še vedno pri močeh, smo se odpravili na avtobus, ki nas je iz Londona odpeljal dve uri bolj južno v Lancing.
Po dveh urah pogovorov, petja in na koncu tudi jamranja, končno prispemo na parkirišče in ugledamo veličastno šolsko kapelo, največjo na svetu. Na tej točki učenke že kričijo od navdušenja, učiteljico grabi panika in deloma uspešno jih poskusi umiriti. A le za nekaj trenutkov. Hodimo naprej in zagledamo negovano angleško zelenico in okrog stavbe, ki se kažejo v vsej svoji veličini. Takrat se zavemo, kakšno srečo imamo. To je tako kot v filmih o Harryju Potterju!
Nadaljujemo do sprejemne sobe, kjer nas pozdravijo, nahranijo, potem pa nas po dolgih hodnikih in več stopnicah, kot bi si jih takrat želeli, pospremijo do sob.
V soboto pa se začne napol zares. Prve predstavitve šol, prvo obedovanje v prostrani šolski jedilnici, skupno fotografiranje, spoznavanje drugih ekip v skrivnostnem izzivu in priprave na nedeljo, ki je v našem kolidžu daleč od nedela. To je namreč naš prvi tekmovalni dan.
Učenke in učenec bodo pokazali, kaj zmorejo v petju in kako dobro znajo debatirati v angleščini. Pred tem pa še malo zabave na Disko večeru. Učiteljico je panika že zapustila, ker so učenci zdaj videti, kot da imajo v ustih obešalnik – nasmejani so do ušes!
Keep your fingers crossed!
